Mesec februar je mesec kulture in letos tudi mesec ponovne vrnitve v vrtec. Za skupino Račke je bilo to kot ponovitev prvega prihoda v vrtec. V prvem tednu po vrnitvi smo pričeli s počasnim ponovnim uvajanjem, a smo se hitro spomnili vrtca in tako lahko šli v lov po nova znanja. Skozi likovno dejavnost in s pomočjo zvočnih posnetkov smo spoznavali slovenske simbole, na sprehodih pa kulturne točke Mengša. Seznanjali smo se s klasično glasbo, kjer smo se učili, kaj pomeni hitro in kaj počasi. Ustvarjali smo z "das maso" in se tako za kratek čas prelevili v prave mini kiparje. Kot se spodobi za mesec kulture, smo si uredili čisto pravi knjižni kotiček. Za pusta pa smo se prelevili v čudovita pravljična bitja.

Praznovali smo rojstni dan, ki je bil poln veselja in plesa ter sladkih dobrot.

Ker smo sedaj že skoraj velike račke, na sprehod ne hodimo več samo z našim "avtobusom", temveč že prav veselo tudi sami korakamo s pomočjo naše "bibe".

V skupini Račke smo otroci 1. septembra prvič prestopili prag vrtca. Prvi dan smo bili vsi zelo pogumni, saj smo s seboj pripeljali mamico ali očka. Drugi dan se je začelo »zares«, saj smo v igralnico šli popolnoma sami. Na začetku so pritekle na obraz tudi kakšne solzice, iz naših grl se je tu in tam zaslišal jok, a v splošnem nam je bilo vsem super in fino fajn, saj je bilo ogromno možnosti za raziskovanje in veliko nam novih igrač. Vsak dan nam je šlo bolje in kmalu smo v vrtcu ostali vse do popoldneva. Takrat smo v vrtcu tudi spali in to zelooooooo dolgo.

Tako kot smo bili na začetku malo jokavi, pa smo bili tudi lačni. Razlika je bila le v tem, da jemo še vedno radi, jokamo pa ne več. Čez čas, ko smo se popolnoma sprostili, smo se začeli tudi prav po vrtčevsko učiti. Učili smo se, kako se med obroki sedi za mizo, kako si umivati roke (nam gre že prav dobro), trenirali smo sezuvanje copatkov, kako se po zajtrku sedi na blazini in posluša, ko nas pozdravi lutka zajček (Jaka). Takrat tudi zelo radi prisluhnemo zvoku otroških pesmic, ki nam jih na flavto zaigra Matjaž, Polona pa zraven zapoje. Od vsega nam je najbolj všeč, ko gremo z našim »rdečim avtobusom« na sprehod po drevoredu, kjer na koncu zapustimo naše sedeže in pot nadaljujemo sami. Raziskujemo naravo in se preizkušamo pri vzpenjanju na hrib(ček). Po sprehodih smo tako utrujeni, da že med potjo nazaj občasno zapremo svoje utrujene očke. V vrtcu nas že čaka kosilo, ki nam ga vsak dan pripravi zelo prijazna kuharica Melita. Po kosilu je čas za sveže pleničke, da lahko potem hitro smuknemo na ležalnike in zaspimo. Ko se zbudimo, nas spet čaka hrana (njami!) in nato igra, vse dokler ne pridejo po nas naši starši, stari starši, tete ali kdo drug od naših najdražjih.